Davčne novice 2018

Smernice za razlikovanje napotitve in službene poti

Dean Košar Dean KošarDean Košar

Uporaba instituta napotitve in službene poti se ugotavlja v vsakem primeru posebej

MINISTRSTVO ZA DELO JE PODALO INFORMACIJO O UPORABI INSTITUTA NAPOTITVE NA DELO V TUJINO

Delovnopravna zakonodaja ne določa definicije službene poti in napotitve na delo, zato se v praksi pogosto pojavi dvom glede tega, kateri institut je treba uporabiti. Ministrstvo za delo je za lažje razlikovanje opredelilo nekatere kriterije.

Napotitev na podlagi Direktive 96/71/ES

Direktiva 96/71/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev v 1. členu opredeljuje razlikovalne elemente, na podlagi katerih se presoja, ali gre v konkretnem primeru za institut napotitve ali službene poti. Skladno z Direktivo se lahko napotitve na ozemlju EU izvajajo na tri načine, tako da podjetje:

  1. napoti delavce na ozemlje katere od držav članic na lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi pogodbe, sklenjene med podjetjem, ki je delavce napotilo, in pogodbenico, kateri so storitve namenjene;
  2. napoti delavce v ustanovo ali podjetje, ki je v lasti skupine na ozemlju katere od držav članic;
  3. kot podjetje ali agencija za začasno zaposlovanje posreduje delo delavca podjetju uporabniku, ki ima sedež ali je dejavnost na ozemlju katere od držav članic.

V vseh treh primerih mora v času napotitve obstajati delovno razmerje med podjetjem ali agencijo, ki delavca napoti, in delavcem.

Ureditev institutov v nacionalni zakonodaji

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ne vsebuje definicije instituta napotitve in službene poti. Kljub temu določa nekatere pravice in obveznosti, ki jih je potrebno upoštevati pri uporabi omenjenih institutov.

V 209. členu ZDR-1 so opredeljena določila, ki jih mora v primeru začasne napotitve na delo v tujino, poleg sicer obveznih sestavin, vsebovati pogodba o zaposlitvi. Kadar možnost začasnega opravljanja dela v tujini ni dogovorjena s prvotno pogodbo o zaposlitvi, je potrebno za začasno delo v tujini skleniti novo pogodbo o zaposlitvi.

ZDR-1 v 130. členu določa upravičenost delavcev do povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Kot službeno potovanje šteje tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oz. v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.

Razlikovanje v praksi

Po mnenju Ministrstva za delo instituta napotitve in instituta službene poti ne moremo razlikovati glede na čas trajanja dela v tujini. Za razlikovanje institutov je potrebno upoštevati predvsem vsebino dela in kraj opravljanja dela. Za pomoč pri razlikovanju institutov Ministrstvo za delo primeroma navaja štiri kriterije: vrsta dela delavca, končni uporabnik storitve, prihodek delodajalca in trg druge države.

Razlikovanje glede na posamezni kriterij je naslednje:

  • Vrsta dela delavca

 V primeru napotitve se storitve v okviru dejavnosti neposredno čezmejno izvajajo. V primeru službene poti delo ne predstavlja neposrednega izvajanja storitve družbe, vendar je potrebno za obstoj in opravljanje njene dejavnosti.

  • Končni uporabnik storitve 

Končni uporabnik storitve pri napotitvi je naročnik storitve, pri službeni poti pa delodajalec.

  • Prihodek delodajalca

V primeru napotitve delodajalec za opravljeno delo delavca pričakuje neposredno pogodbeno dogovorjeno plačilo. V primeru službene poti delodajalec za opravljeno delo delavca neposredno ne pričakuje plačila.

  • Trg druge države 

V primeru napotitve družba neposredno vstopa na trg druge države in konkurira drugim družbam na tem trgu. V primeru službene poti družba neposredno ne vstopa na trg druge države in ne konkurira drugim družbam na tem trgu.

Kriteriji so našteti le primeroma in ne predstavljajo zaključenega kroga okoliščin.

V praksi je ne glede na to, ali gre za službeno potovanje ali napotitev na delo v tujino, z vidika delavca pomembno, da ima pravico do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog iz delovnega razmerja. V primeru obeh institutov gre namreč za izvrševanje pravic in obveznosti iz delovnega razmerja.

Koordinacija sistemov socialne varnosti

Koordinacija sistemov socialne varnosti je urejena z Uredbo (ES) št. 883/04 Evropskega parlamenta in sveta z dne 29. aprila 2004. Praviloma se za zaposlene in samozaposlene uporablja zakonodaja tiste države članice, v kateri ti dejansko opravljajo delo. V nekaterih posebnih primerih, npr. ko so delavci začasno napoteni na delo v drugo državo članico ali ko oseba dela v dveh ali več državah članicah, je delavcem omogočena ohranitev vključitve v socialno zavarovanje domače države. Za ohranitev slovenskega socialnega zavarovanja za čas opravljanja dela v drugi državi članici delavci potrebujejo potrdilo A1.

Skladno z ZDR-1 se vsi delavci, ki so v skladu z navodili svojega delodajalca za njegov račun in plačilo napoteni na opravljanje začasnega dela v tujino, štejejo za napotene delavce. Ne glede na podlago za njihovo zavarovanje so v istem delovnopravnem položaju.