Prejemnik računa je dolžan preveriti svojega poslovnega partnerja

FURS JE DNE 21. 11. 2017 IZDAL POJASNILO ŠT. 4230-724/2017-1 V ZVEZI Z OBRAČUNAVANJEM DDV IN MOŽNOSTJO ODBITKA DDV

Po mnenju FURSA je prejemnik računa dolžan preveriti, ali bi se moral izdajatelj računa identificirati za DDV. Če DDV na računu izkaže zavezanec, ki se ni dolžan identificirati za DDV, prejemnik računa nima pravice do odbitka napačno zaračunanega DDV. Če izkaže DDV zavezanec, ki se ni identificiral za DDV, pa bi se moral, ima prejemnik pravilnega računa pravico do odbitka zaračunanega DDV.

Obveznost identifikacije za DDV

Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v 78. čl. določa obvezno predložitev zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV. Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

V primeru, ko davčni zavezanec pričakuje, da bo presegel prag 50.000 evrov obdavčljivega prometa, mora skladno z zakonodajo pridobiti identifikacijsko številko za DDV že za mesec, v katerem je verjetno, da bo presegel vrednost obdavčljivega prometa.

Izjema od obvezne identifikacije za DDV velja za tiste davčne zavezance, ki utemeljeno pričakujejo, da v obdobju 12 mesecev ne bodo presegli 50.000 evrov obdavčljivega prometa (mali davčni zavezanci).

Obračun DDV v primeru prepozne identifikacije za namene DDV

Davčni zavezanec, ki je presegel 50.000 evrov in mu identifikacijska št. za DDV še ni bila izdana, mora v primeru nastanka obdavčljivega dogodka po 33. čl. ZDDV-1 obračunati DDV. Obračunano obveznost mora plačati v proračun države, čeprav obračuna DDV do dneva identifikacije za namene DDV ne more predložiti.

Obračunane obveznosti iz obdobja pred izdajo identifikacijske št. za DDV davčni zavezanec skladno z 88. b členom ZDDV-1 izkaže v prvem predloženem obračunu po pridobitvi identifikacijske št. za DDV, v primeru, da mu te obveznosti še niso bile odmerjene z odločbo v postopku davčnega nadzora.

Možnost uveljavljanja odbitka DDV

Davčni zavezanec nima pravice do odbitka davka zgolj zato, ker je DDV izkazan na računih. Skladno s stališčem Sodišča Evropske unije se pravica do odbitka nanaša samo na zakonito obračunan DDV.

V primeru, ko davčni zavezanec prejme račun z obračunanim DDV od malega davčnega zavezanca, ki uveljavlja oprostitev obračunavanja DDV skladno s 94. čl. ZDDV-1, davčni zavezanec nima pravice do odbitka na računu izkazanega DDV, saj je v tem primeru DDV obračunan in izkazan v nasprotju z ZDDV-1. Mali davčni zavezanec, ki uveljavlja oprostitev po ZDDV-1 na računih ne sme izkazovati DDV in tudi nima pravice do odbitka DDV.

V primeru, ko davčni zavezanec prejme račun z obračunanim DDV od davčnega zavezanca, ki je presegel prag 50.000 evrov obdavčljivega prometa in se neupravičeno ni identificiral za DDV, ima davčni zavezanec pravico do odbitka na računu obračunanega in izkazanega DDV. Pravico do odbitka lahko davčni zavezanec uveljavlja le, če prejeti račun vsebuje vse podatke, predpisane v 82. čl ZDDV-1.

V praksi se torej prejemniku računa nalaga dolžnost, da preveri svojega poslovnega partnerja in ugotovi, ali bi se ta moral identificirati za DDV ter ali je DDV na prejetem računu obračunal davčni zavezanec, ki ga je v skladu z zakonom dolžan obračunati.